KRATKE ZGODBE
Kos je rezko zažvižgal in rodil se je Dober dan. Dober dan si je pomel oči, se pretegnil, si narisal širok nasmeh, zaprhutal s perutmi in se podal na pot na sončni strani Alp. Jutranja rosa ga je umila, akordi cvetic in trav so ga odišavili, vetrič mu je kodral misli in zbor vrabcev ga je pozdravil s hvalnico dneva.
Tako se rojevajo in pišejo moje kratke zgodbe. Če me vprašate, zakaj sem se odločila za tovrstno obliko, pojasnim, da jih sodoben vsakdan, prežet z neverjetno naglico, lažje prebavi in razume. Zgodbe hitreje potujejo do tistih, ki so željni branja, hkrati pa nimajo dovolj časa, da bi se lotili daljših literarnih del. Tisti, ki berejo moje zgodbe, pritrjujejo, da je posamezna dovolj kratka, da jo prebereš na avtobusu od ene do druge postaje, med malico ali takrat, ko v kavarni čakaš družbo. Dve zbirki zgodb (Ne padi v dimnik in Fatalna ženska) sta prevedeni v e-pub obliko in kot takšni dostopni tistim, ki prisegajo na sodobno tehnologijo e-bralnikov in pametnih telefonov.
Kratka zgodba je tista, ki pokaže pripetljaje iz vsakdanjega življenja. Prav vsak neznaten dogodek, prigoda ali dogodivščina je lahko povod za kratko zgodbo. Kljub kratki dolžini je zgodba jedrnata, vzbuja napetost, uresniči obrat in doseže vrhunec. Hkrati omogoči presenečenje z neverjetnim preobratom na svojem koncu. S takšnim, ki bralko ali bralca preseneti, saj si ga na začetku zgodbe niti ne predstavlja. Spet v drugih primerih imajo moje zgodbe odprte zaključke, ob katerih si lahko posameznik zamisli svoje konce, takšne, ki mu najbolj ustrezajo.
Zgodbe so najpogosteje prvoosebne, čeprav niso avtobiografske in kot takšne ne odsevajo mojih lastnih izkušenj. V nekaterih primerih so napisane tretjeosebno ali pa so napisane z moške perspektive. Nesporno pustim v vsaki zgodbi delček sebe, delček lastnih izkušenj, misli in čustvovanj. Brez občutenja veselja, sreče, žalosti, bolečine ali krivic bi bile zgodbe puste in brezkrvne. Kratke zgodbe imajo subjektivne, individualne, impresivne in simbolne prvine.
Ponovno poudarim, da snov zajemam iz drobnih pripetljajev današnjega, polpreteklega in preteklega časa. Kot navajata recenzentki (Marica Škorjanec in dr. Marija Švajncer) je v zgodbah izražena blaga družbena kritika. Poleg aktualnih dogodkov literarno snov iščem v dogodkih iz davne preteklosti. Dogajalni prostor sega iz Maribora na Pohorje in Ptuj ter v Prlekijo, pa vse do Ljubljane in počitniških krajev na morju. Na popotovanje se podam tudi v tujino, na primer v Nemčijo, kjer je Gutenberg pravkar (1450) izumil premične črke, na daljno Japonsko, potujem z metlo na zvezdo Kirko ali na zvezdo Siris med nenavadna tuja bitja. Dogodivščine vil in vilinčkov, polnokrvnih junakov zgodb, ki so prepoznane kot pravljice, so napisane predvsem za odrasle osebe.
Mag. Ana Porenta je v literarni kritiki napisala, da zgodbe delujejo kot vprašanja in odgovori, kot vprašanja, ki rodijo nova vprašanja in kot odgovori, ki so odziv na nekaj drugega, kot je bilo vprašano. In prav v tem so skrita moja pričakovanja. Bralki oziroma bralcu omogočiti, da zgodbo podoživi kot lastno izkušnjo in morda v njej najde delček sebe.
dr. Vlasta Črčinovič Krofič